Pismarji in farizeji so pričakovali, da bodo med praznovanjem pashe v Jeruzalemu videli Jezusa, zato so mu pripravili past. Jezus pa je poznal njihove namene, zato ni prišel na to zborovanje. »Tedaj so prišli k Jezusu iz Jeruzalema farizeji in pismouki.” (Mt 15,1) Ker On ni odšel k njim, so oni prišli k njemu. Nekaj časa je kazalo, da bodo Galilejci sprejeli Jezusa kot Mesija in bo v tej pokrajini strta moč duhovščine. Zaradi poslanstva dvanajsterice, ki je nakazovalo napredek Kristusovega dela, so se učenci še neposredneje spopadali z rabini, kar je znova povzročilo ljubo-sumnost voditeljev v Jeruzalemu. Vohuni, ki so bili v začetku njegove službe poslani v Kafarnaum in so mu poskušali naprtiti krivdo, da prestopa soboto, so bili zmedeni, vendar so rabini na-meravali uresničiti svoj cilj. Tokrat so poslali druge poslance, da bi prežali na njegove korake in dobili kakšno obtožbo proti njemu.JZ 344.1

Kakor poprej je bil tudi zdaj vzrok za obtožbo njegovo nespo-štovanje predpisov izročil, ki so obremenjevali Božje zapovedi. Ti so bili izrecno načrtovani, da bi zagotovili spoštovanje zakona, vendar so jih imeli za svetejše kakor same zapovedi. Kadar so namreč prišli v nasprotje z zapovedmi, ki so bile dane na Sinaju, so dajali prednost rabinskim predpisom.JZ 344.2

Med najbolj vneto naložene šege je spadalo obredno čiščenje. Zanemarjanje določenih obredov pred jedjo so imeli za strašen greh, ki bo kaznovan na tem in onem svetu, pokončanje presto-pnikov pa so imeli za čednost.JZ 344.3

Predpisov o očiščenju je bilo nešteto. Človekovo življenje je bilo komaj dovolj dolgo, da bi spoznali vse. Življenje ljudi, ki so si prizadevali upoštevati rabinske zahteve, je bilo dolg boj proti obredni nečistosti in neskončni niz umivanj in čiščenj. Medtem ko so bili ljudje zasedeni z nepomembnimi določbami in običaji, ki jih Bog ni zahteval, je bila njihova pozornost odvrnjena od velikih načel njegovega zakona.JZ 345.1

Kristus in učenci se niso držali teh obrednih umivanj, za vohu-ne pa je bil to vzrok, da so jih obtožili. Vendar Kristusa niso napadli naravnost, temveč so prišli k njemu in kritizirali učence. Vpričo množice so ga vprašali: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo kruh.” (Mt 15,2 CHR)JZ 345.2

Kadar koli sporočilo resnice s posebno močjo gane ljudi, Satan spodbudi svoje pomočnike, da začnejo razpravljati o nepomembnih vprašanjih. Tako poskuša odvrniti pozornost od pravih težav. Kadar koli se začne kakšno koristno delo, so dlakocepci pripravljeni razpravljati o obliki in podrobnostih, da bi odvrnili misli od življenjskih resničnosti. Kadar kaže, da Bog na posebni način deluje za svoje ljudstvo, naj se ne vpletajo v razprave, ki bodo samo uničile ljudi. Za nas so najpomembnejša vprašanja: Ali je moja vera v Božjega Sina takšna, da mi bo zagotovila zveličanje?JZ 345.3

Ali je moje življenje v skladnosti z božanskim zakonom? »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja. In po tem vemo, da ga poznamo, če spolnjujemo njegove zapovedi.” (Jn 3,36; 1 Jn 2,3 EKU)JZ 345.4

Jezus ni poskušal braniti sebe ali učencev. Ni se oziral na ob-tožbe, ki so bile naperjene proti njemu, temveč se je namenil razkriti duha, ki je spodbujal te vztrajne pristaše človeških obredov. Podal jim je zgled tega, kar so vedno znova delali in so naredili neposredno pred tem, preden so ga prišli spraševat. »Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: ‘Spoštuj očeta in mater.’ in: ‘Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.’ Vi pa pravite: ‘Kdor reče očetu ali materi: To, s čimer bi ti lahko koristil, je dar, temu ni treba več spoštovati svojega očeta.’« (Mt 15,3-6) Ukinili so peto zapoved, kakor da je nepomembna, zelo strogo pa so izpolnjevali izročila starešin. Učili so ljudstvo, da je posvetitev njihovega imetja templju celo svetejša dolžnost kakor skrb za starše in da pomeni bogoskrunstvo, če bi kaj od tako posvečenega dali očetu ali materi, pa če je potreba še tako velika. Nespoštljivi otrok je nad svojo lastnino izrekel zgolj besedo »korban” in jo tako posvetil Bogu, potem pa jo je lahko obdržal ter vse življenje uporabljal zase, za tempeljsko službo pa je bila porabljena šele po njegovi smrti. Na ta način mu ni bilo treba spoštovati svojih staršev ne v življenju in ne po smrti ter jih je lahko varal pod pretvezo hlinjene vdanosti Bogu.JZ 345.5

Jezus ni nikoli niti z besedami niti z dejanji zmanjševal človekove obveznosti dajanja darov in prispevkov Bogu. On je bil ta, ki je dal vsa navodila postave glede desetine in darov. Ko je živel na svetu, je pohvalil siromašno žensko, ki je v tempeljsko zakladnico dala vse, kar je imela. Toda duhovniki in rabini so od navidezne gorečnosti za Boga naredili izgovor, s katerim so prikrivali svojo željo po samopoveličevanju. Zavajali so ljudi. Naprtili so jim težka bremena, ki jih Bog ni naložil. Celo Kristusovi učenci se niso popolnoma osvobodili jarma, v katerega so bili vpreženi zaradi podedovanih predsodkov in veljave oblasti rabinov. S tem ko je Jezus razodel pravega duha rabinov, je zdaj hotel osvoboditi sužnjevanja izročilom vse, ki so si resnično želeli služiti Bogu.JZ 346.1

Obrnil se je k podlim ogleduhom in jim rekel: »Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.’« (Mt 15,7-9) Te Kristusove besede so bile obtožba proti celotnemu ustroju farizejstva. Izjavil je, da rabini s postavljanjem svojih zahtev nad božanske predpise postavljajo sebe nad Boga.JZ 346.2

Poslanci iz Jeruzalema so bili polni besa. Kristusa niso mogli obtožiti kot prestopnika postave, ki je bila dana s Sinaja, ker je govoril kot njen zagovornik proti njihovim izročilom. Vzvišeni predpisi postave, ki jih je podajal, so bili v očitnem nasprotju z dlakocepskimi pravili, ki so si jih izmislili ljudje.JZ 346.3

Jezus je pojasnil množici, potem pa še popolneje učencem, da oskrumba ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj. Čistost in nečistost sta povezani z dušo. Človeka skrunijo grešno dejanje, slaba beseda, slaba misel in vsako prestopanje Božjega zakona, ne pa zanemarjanje postranskih predpisov, ki jih je postavil človek.JZ 346.4

Učenci so opazili bes vohunov, ko je bil razkrinkan njihov lažni nauk. Videli so njihove jezne poglede in slišali polglasne besede nezadovoljstva in maščevalnosti. Ker so pozabili, kolikokrat je Kristus dokazal, da bere srca kakor odprto knjigo, so ga obvestili o vplivu njegovih besed. Ker so upali, da bo pomiril razburjene uradnike, so mu rekli: »Ali veš, da so se farizeji spotikali nad tvojimi besedami?” (Mt 15,12)JZ 347.1

Odgovoril jim je: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena.« (Mt 15,13) Običaji in izročila, ki so jih rabini tako visoko cenili, so bili od tega sveta, ne iz nebes. Ne glede na to, kako velik ugled so uživali med ljudstvom, niso mogli zdržati Božje preizkušnje. Vse, s čimer je človek zamenjal Božje zapovedi, se bo izkazalo kot brezvredno ob dnevu, ko bo Bog privedel »pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali hudo«. (Prd 12,14)JZ 347.2

Zamenjava Božjih zapovedi s človeškimi predpisi se še ni ne-hala. Celo med kristjani je najti pravila in običaje, ki nimajo bolj-šega temelja kakor izročila prednikov. Taki predpisi, ki temeljijo zgolj na človeški oblasti, so izrinili te, ki jih je dal Bog. Ljudje se trdno oklepajo svojih izročil in spoštujejo svoje običaje, sovražijo pa nje, kateri jih želijo opozoriti na njihovo zmoto. Danes, ko nam je naročeno opozoriti na Božje zapovedi in Jezusovo vero, vidimo enako sovraštvo, kakor se je pokazalo v Kristusovem času. O ostanku Božjega ljudstva je zapisano: »Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo pričevanje.” (Raz 12,17)JZ 347.3

»Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninje-na.” (Mt 15,13) Bog nam ukazuje namesto veljave tako imenovanih cerkvenih očetov sprejeti besedo večnega Očeta, Gospodarja nebes in zemlje. Samo v njej je resnica nepomešana z zmoto.JZ 347.4

David je rekel: »Razumnejši sem postal od vseh svojih učiteljev, ker so tvoja pričevanja moje premišljevanje. Previdnejši sem od starcev, ker hranim tvoja povelja.« (Ps 119,99.100 CHR) Vsi, ki upoštevajo človeško oblast, cerkvene običaje in izročila očetov, naj poslušajo opomin, ki ga vsebujejo Kristusove besede: »Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.” (Mt 15,9) JZ 347.5

41—Težava v Galileji

43—Podiranje pregrad