54—Usmiljeni Samarijan

Temeljno besedilo: Lk 10,25-37

Kristus je s priliko o usmiljenem Samarijanu ponazoril naravo prave vere. Pokazal je, da njeno bistvo ni v verskih ustrojih, naukih ali obredih, temveč v delih ljubezni, v skrbi za največji blagor drugih in v pristni dobroti.JZ 436.1

Medtem ko je Kristus učil ljudstvo, je vstal učitelj postave in, izkušajoč ga, vprašal: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« (Lk 10,25) Vel ka množica je napeto pričakovala odgo-vor. Duhovniki in rabini so nameravali Kristusa spraviti v zadrego s tem vprašanjem učitelja postave. Zveličar pa se ni spuščal v razpravljanje. Zahteval je odgovor od samega vpraševalca. »Kaj je pisano v zakonu? Kako bereš?« (Lk 10,26 CHR) Judje so doslej obtoževali Jezusa za malomaren odnos do zakona, ki je bil dan na Sinaju, On pa je zveličanje povezal z izpolnjevanjem Božjih zapovedi.JZ 436.2

Učitelj postave je rekel: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem in svojega bli-žnjega kakor samega sebe.” Jezus mu je dejal: »Prav si odgovoril, ... to delaj in boš živel.« (Lk 10,27.28)JZ 436.3

Učitelj postave ni bil zadovoljen s farizejskimi stališči in dejanji. Proučeval je Pisma z željo, da bi spoznal njihov resnični pomen. To je bilo zanj življenjsko pomembno, zato je iskreno vprašal: »Kaj naj storim?” V svojem odgovoru glede zahtev Božjega zakona je izpustil vso množico obrednih predpisov. Njim ni pripisoval nobene vrednosti, temveč je omenil dve veliki načeli, na katerih slonijo vsa postava in preroki. Ta odgovor, glede na to, da ga je Kristus pohvalil, je Zveličarju zagotovil prednost pred rabini. Niso ga mogli obsoditi za pritrditev temu, kar je povedal neki razlagalec postave.JZ 436.4

»To delaj in boš živel,« je rekel Jezus. Zakon je predstavil kot božansko celoto in s tem naukom poudaril, da ni mogoče en predpis izpolnjevati, druge pa prestopati, ker jih vse prežema isto načelo. Človekovo usodo bo določila njegova poslušnost vsem zapovedim. Neomejena ljubezen do Boga in nepristranska ljubezen do človeka sta načeli, ki ju moramo doseči v življenju.JZ 437.1

Učitelj postave je ugotovil, da je prestopnik zakona. O tem so ga prepričale Kristusove preiskujoče besede. Ni udejanjal pravičnosti zakona, za katerega je trdil, da ga razume. Ni razodeval ljubezni do svojih bližnjih. Moral bi se spokoriti, toda namesto da bi se spokoril, se je poskušal opravičiti. Namesto da bi priznal resnico, je želel pokazati, kako težko je izpolnjevati zapovedi. Tako je upal, da si bo pomiril vest in se opravičil v očeh ljudstva. Zveličarjeve besede so pokazale, da je bilo njegovo vprašanje odveč, ker je lahko sam odgovoril nanj. Vendar je postavil še eno vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« (Lk 10,29)JZ 437.2

To vprašanje je med Judi povzročalo neskončne razprave. Nobenega dvoma ni bilo glede odnosa do poganov in Samarijanov. Ti so bili tujci in sovražniki. Toda kakšne razlike naj delajo med ljudmi svojega naroda in med družbenimi sloji? Koga naj duhovnik, rabin in starešina imajo za svojega bližnjega? Njihovo življenje je bilo en sam niz obredov, ki so jih opravljali, da bi se očistili. Menili so, da jih lahko dotik z nešolano in lahkomiselno množico oskruni, kar zahteva mučne napore za njihovo očiščenje. Ali naj »nečistega« imajo za bližnjega?JZ 437.3

Jezus se ponovno ni hotel spustiti v razpravo. Ni obsodil pobožnjaštva tistih, ki so prežali nanj, da bi ga obsodili. S preprosto zgodbo pa je poslušalcem pokazal takšno podobo izlivanja ljubezni, rojene v nebesih, da je ganila srca, iz učitelja postave pa izvabila priznanje resnice.JZ 437.4

Temo lahko preženemo tako, da prižgemo luč. Najboljši način, da odpravimo zmoto, je podati resnico. Razodetje Božje ljubezni jasno pokaže popačenost in greh srca, ki je osredotočeno nase.JZ 437.5

Jezus je dejal: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo.” (Lk 10,30-32) To ni bila izmišljena zgodba, temveč resnični dogodek, ki se je zgodil natanko tako, kakor je bil opisan. Duhovnik in levit, ki sta po drugi strani šla mimo, sta bila med množico, ki je poslušala Kristusove besede.JZ 438.1

Potnik je pri potovanju iz Jeruzalema v Jeriho moral iti skozi del Judejske puščave. Pot je vodila navzdol skozi pusto skalnato sotesko, v kateri je mrgolelo razbojnikov, zato je bila pogosto pri-zorišče nasilja. Tukaj so potnika napadli, mu odvzeli vse, kar je bilo vrednega, ga pretepli in ranili ter napol mrtvega pustili ob poti. Medtem ko je tako ležal, je tod prišel duhovnik, ki je samo bežno pogledal proti ranjenemu možu. Nato se je pojavil levit. Radoveden, da bi zvedel, kaj se je zgodilo, je obstal in pogledal trpina. Vedel je, kaj bi moral narediti, vendar to ni bila prijetna dolžnost. Želel si je, da se sploh ne bi podal na to pot, ker mu tako ne bi bilo treba videti tega ranjenca. Prepričeval se je, da se ga primer ne tiče.JZ 438.2

Oba moža sta opravljala sveto službo in se imela za razlagalca Svetih spisov. Pripadala sta skupini, ki je bila posebno izbrana za Božje predstavnike pred ljudstvom. Morali bi »imeti potrpljenje z nevednimi in tavajočimi«, (Heb 5,2 CHR) da bi lahko vodili ljudi k spoznanju Božje velike ljubezni do človeštva. Naloga, ki so jo bili poklicani opraviti, je bila enaka tisti, ki jo je Jezus opisal kot svojo, ko je rekel: »Gospodov Duh je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost.” (Lk 4, 18)JZ 438.3

Nebeški angeli opazujejo stisko Božje družine na svetu in so pripravljeni skupaj z ljudmi lajšati tlačenje in trpljenje. Bog je v svoji previdnosti pripeljal duhovnika in levita na pot, ob kateri je ležal ranjeni trpin, da bi lahko spoznala njegovo potrebo po usmi-ljenju in pomoči. Vsa nebesa so čakala, da bi videla, ali bo srce teh ljudi ganjeno s sočutjem do človeške nesreče. Zveličar je poučeval Izraelce v puščavi. Iz oblakovega in ognjenega stebra jim je dajal nauk, ki se je zelo razlikoval od tega, ki ga je ljudstvo sedaj preje-malo od svojih duhovnikov in učiteljev. Usmiljeni predpisi postave so zajemali tudi živali, ki svojih potreb in trpljenja ne morejo ubesediti. O tem nauku so bila Mojzesu dana navodila za Izraelce: »Kadar najdeš sovražnikovega vola ali njegovega osla, ki je zašel, mu ga gotovo pripelji nazaj. Kadar vidiš, da se je sovražnikov osel zgrudil pod bremenom, ga nikakor ne smeš tako pustiti, temveč mu z njim vred pomagaj.« (2 Mz 23,4.5) Toda Jezus je s človekom, ki so ga ranili razbojniki, podal primer brata v stiski. Koliko večje usmiljenje bi moralo čutiti njihovo srce do njega kakor do vprežne živali! Po Mojzesu so prejeli sporočilo, da je njihov »Gospod ... veliki, mogočni in strašni Bog,... ki pomaga do pravice siroti in vdovi, ljubi tujca«. (5 Mz 10,17.18) V skladnosti s tem je ukazal: »Zato ljubite tujca. Ljubi ga kakor sebe!” (5 Mz 10,19 CHR; 3 Mz 19,34)JZ 438.4

Job je rekel: »Tujec ni zunaj prenočeval, popotniku sem odpiral svoja vrata.« (Job 31,32 EKU) Ko sta prišla v Sodomo dva angela v človeški podobi, se je Lot priklonil do tal in rekel: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita.« (1 Mz 19,2) Duhovniku in levitu je bil znan ta nauk, toda nista ga uresničevala v vsakdanjem življenju. Vzgojena v šoli narodnega pobožnjaštva sta postala sebična, ozkosrčna in izključevalna. Ko sta videla ranjenega človeka, nista mogla ugotoviti, ali pripada njihovi narodnosti ali ne. Pomislila sta samo, da bi utegnil biti Samarijan, in se oddaljila.JZ 439.1

V njunem dejanju, kakor ga je opisal Jezus, ni učitelj postave našel ničesar, kar bi nasprotovalo temu, česar se je učil o zahtevah zapovedi. Ampak zdaj mu je bil pokazan drug prizor.JZ 439.2

Neki Samarijan je na svoji poti prišel do nesrečnika. Ko ga je videl, se mu je zasmilil. Ni se vprašal, ali je tujec Jud ali pogan. Samarijan je vedel, da bi mu Jud, če bi bila njuna položaja zame-njana, pljunil v obraz in prezirljivo šel naprej. Toda to ga ni oma-jalo. Ni se pustil prestrašiti niti z mislijo, da se z daljšim zadrže-vanjem na tem kraju izpostavlja nevarnosti. Bilo je dovolj, da pred njim leži človek, ki ga je doletela nesreča in potrebuje pomoč. Slekel je svoj plašč in ga z njim pokril. Olje in vino, ki ju je priskrbel za na pot, je uporabil, da je zavil rane in okrepil ranjenca. Dvignil ga je na svojega osla in ga peljal počasi z enakomernimi koraki, da tujcu ne bi zaradi tresljajev povečal bolečin. Pripeljal ga je do nekega gostišča in ga vso noč negoval in bedel nad njim. Ker se je ranjenec zjutraj počutil bolje, se je Samarijan odločil nadaljevati svojo pot. Toda preden je odpotoval, ga je izročil gostilničarjevi skrbi, plačal stroške in pustil zanj nekaj denarja. Vendar je nezadovoljen celo s tem poskrbel za kakršne koli poznejše potrebe. Gostilničarju je dejal: »Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.« (Lk 10,35)JZ 439.3

Ko je Jezus končal priliko, je uprl svoj pogled v učitelja, in je, kakor da bi bral njegove misli, rekel: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?” (Lk 10,36) Učitelj postave ni hotel izgovoriti besede Samarijan. Odgovoril je: “‘Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.’ In Jezus mu je rekel: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’” (Lk 10,37)JZ 440.1

Tako je bil za vse čase dan odgovor na vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Kristus je pokazal, da naš bližnji ni samo tisti, ki pripada naši cerkvi in veri. To nima nobene zveze z raso, barvo kože ali ra-zrednimi razlikami. Naš bližnji je vsak, ki potrebuje našo pomoč. Naš bližnji je vsak človek, ki ga je prizadel in ranil sovražnik. Naš bližnji je vsak, ki je Božja last.JZ 440.2

Jezus je s priliko o usmiljenem Samarijanu opisal sebe in svoje poslanstvo. Satan je človeka prevaral, ranil, oropal in podrl ter ga pustil umreti. Toda Zveličar se je usmilil našega nebogljenega stanja. Zapustil je svojo slavo, da bi nas prišel rešit. Našel nas je umirajoče in se zavzel za nas. Ozdravil je naše rane. Pokril nas je z obleko svoje pravičnosti. Priskrbel nam je varno pribežališče in poskrbel za vse naše potrebe na svoje stroške. Umrl je, da bi nas odkupil. Pokazal je na svoj zgled in rekel svojim, ki hodijo za njim: »To vam naročam, da se ljubite med seboj! Kakor sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.« (Jn 15,17; 13,34)JZ 440.3

Učitelj postave je vprašal Jezusa: »Kaj naj storim?” Jezus je po-kazal, da je ljubezen do Boga in bližnjega bistvo pravičnosti. Zato je rekel: »To delaj in boš živel.« (Lk 10,28) Samarijan je poslušal ukaz svojega usmiljenega in ljubečega srca ter tako dokazal, da je izvrševalec postave. Kristus je učitelju postave ukazal: »Pojdi in ti delaj prav tako!” (Lk 10,37) Od Božjih otrok se pričakuje, da delajo, ne pa samo govorijo. »Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on.” (1 Jn 2,6)JZ 440.4

Danes je ta nauk ravno tako potreben svetu, kakor je bil v času, ko ga je povedal Jezus. Sebičnost in hladni formalizem sta skoraj pogasila ogenj ljubezni in pregnala čednosti, ki bi lahko značaj naredili za prijetno dišavo. Mnogi, ki se imenujejo po njegovem imenu, so pozabili na dejstvo, da morajo kristjani predstavljati Kristusa. Če ni resnične samopožrtvovalnosti za blaginjo drugih v družinskem krogu, v soseščini, v cerkvi in kjer koli že smo tedaj nismo kristjani, ne glede na to, kaj trdimo o sebi.JZ 441.1

Kristus je svojo korist povezal s koristjo človeškega rodu in nas poklical, naj se mu pridružimo pri reševanju človeštva. Pravi: »Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte.« (Mt 10,8 CHR) Greh je največje zlo, naša naloga pa je kazati usmiljenje do grešnikov in jim pomagati. Mnogi, ki grešijo, se sramujejo svoje brezumnosti in se je zavedajo. Hrepenijo po spodbudnih besedah. Premišljujejo o svojih napakah in grehih, dokler skoraj ne obupajo. Talcih ljudi ne smemo zanemariti. Če smo kristjani, ne bomo šli po drugi strani mimo in se na daleč izognili tistih, ki jim je naša pomoč najbolj potrebna. Kadar vidimo ljudi, ki trpijo zaradi žalosti ali greha, ne smemo nikoli reči: »To se me ne tiče.”JZ 441.2

»Takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte ... v duhu krotkosti.« (Gal 6,1 CHR) Z vero in molitvijo odbijte sovražnikovo moč. Govorite jim besede, ki bodo spodbudile njihovo vero in jih opogumile ter bodo kakor zdravilni obliž utrujenim in ranjenim ljudem. Mnogi so postali potrti in razočarani v dolgem življenjskem boju, medtem ko bi jih lahko prijazne besede spodbude okrepile, da bi zmagali. Nikoli ne bi smeli iti mimo kakega človeka, ki trpi, ne da bi ga poskušali tolažiti s tolažbo, s kakršno nas tolaži Bog.JZ 441.3

Vse to je le izpolnitev načela zakona načela, ki je nazorno prikazano v priliki o usmiljenem Samarijanu in jasno pokazano v Jezusovem življenju. Njegov značaj razodeva pravi smisel zakona in kaže, da je s tem mišljeno ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Kadar Božji otroci kažejo usmiljenje, prijaznost in ljubezen do vseh ljudi, to priča o značaju nebeških zapovedi. Priča o dejstvu, da je »Gospodova postava ... popolna, poživlja dušo”. (Ps 19,8) Kdor koli pa ne pokaže te ljubezni, krši zakon, za katerega trdi, da ga spoštuje. Odnos do naših bratov namreč razodeva, kakšen je naš odnos do Boga. Božja ljubezen v srcu je edini vir ljubezni do naših bližnjih. »Če kdo pravi: ‘Ljubim Boga,’ pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. Ljubi, ... če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna.« (1 Jn 4,20.11.12) JZ 441.4