41—Težava v Galileji

Temeljno besedilo: Jn 6,22-71

Ko je Kristus preprečil ljudstvu, da bi ga razglasilo za kralja, je vedel, da je nastala prelomnica v njegovem življenju. Množica, ki ga je hotela danes povišati na prestol, se bo jutri odvrnila od njega. Razočaranje njihove sebične častihlepnosti bo njihovo ljubezen spremenilo v sovraštvo, njihovo poveličevanje pa v preklinjanje. Čeprav je to vedel, ni ukrenil ničesar, da bi preprečil težave. Od vsega začetka ni dajal sledilcem nobenega upanja v zemeljske nagrade. Nekomu, ki je prišel z željo, da bi postal njegov učenec, je rekel: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda,JZ 331.1

Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.” (Mt 8,20) Če bi ljudje lahko imeli hkrati svet in Kristusa, bi mu množica obljubila svojo vdanost; toda takšne službe ni mogel sprejeti. Mnoge, ki so se mu pridružili, je pritegnilo upanje v posvetno kraljestvo. Njim se morajo odpreti oči. V čudežu s kruhi niso videli globokega du-hovnega nauka. Mora jim ga pojasniti. To novo razodetje pa bo povzročilo še težjo preizkušnjo.JZ 331.2

Za čudež s kruhi se je razvedelo daleč naokoli, zato se je že zelo zgodaj naslednje jutro ljudstvo zbiralo v Betsajdi, da bi videlo Jezusa. Prihajali so v velikem številu po kopnem in morju. Ti, ki so ga prejšnji večer zapustili, so se vrnili, ker so upali, da ga bodo še našli tam, kajti ni bilo čolna, s katerim bi se lahko prepeljal na drugo stran. Toda njihovo iskanje je bilo neuspešno, zato so ga mnogi šli iskat v Kafarnaum.JZ 331.3

Medtem pa je Jezus po samo enodnevni odsotnosti prišel v Genezaret. Brž ko se je razvedelo, da se je izkrcal, so ljudje »obtekli vso tisto pokrajino in začeli na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da je«. (Mr 6,55)JZ 331.4

Čez nekaj časa je odšel v shodnico, tam pa so ga našli ti, ki so prišli iz Betsajde. Od učencev so zvedeli, kako je prišel čez jezero. Učenci so začudeni množici natančno opisali pobesnelo nevihto, svoje večurno neuspešno veslanje proti vetrovom, Jezusov prihod po vodi, strah, ki ga je to povzročilo, njegove pomirjevalne besede, Petrovo pustolovščino in njen izid ter nenadno pomiritev viharja in izkrcanje iz čolna. Toda mnogi so se, nezadovoljni s tem, zbrali okrog Jezusa in ga spraševali: »Rabi, kdaj si prišel sem?« (Jn 6,25 CHR) Upali so, da bodo iz njegovih ust slišali dodaten opis tega čudeža.JZ 332.1

Jezus ni zadovoljil njihove radovednosti. Žalostno je rekel: »Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili.” (Jn 6,26 EKU) Niso ga iskali iz nikakršnih plemenitih spodbud. Ker so se najedli kruha, so upali, da bodo, če se mu bodo pridružili, deležni še drugih posvetnih koristi. Zveličar jim je naročil: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje.« (Jn 6,27) Ne prizadevajte si samo za materialne koristi. Glavni trud naj ne bo skrb za sedanje življenje, marveč si prizadevajte za duhovno hrano, za tisto modrost, ki bo ostala za večno življenje. To vam lahko da samo »Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog«. (Jn 6,27)JZ 332.2

Za trenutek se je prebudila pozornost poslušalcev. Vzkliknili so: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?” (Jn 6,28) Opravljali so veliko napornega dela, da bi pridobili Božjo naklonjenost. Bili so pripravljeni poslušati vsako novo pravilo, ki bi jim zagotovilo večje zasluge. Njihovo vprašanje je pomenilo: »Kaj moramo delati, da bi si zaslužili nebesa? Kakšno ceno moramo plačati, da bi dosegli prihodnje življenje?”JZ 332.3

»Jezus je odgovoril in jim dejal: ‘Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je On poslal.’« (Jn 6,29) Cena za nebesa je Jezus. Pot v nebesa je vera v »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta«. (Jn 1,29) JZ 332.4

Toda ljudje se niso odločili sprejeti te razlage božanske resnice. Jezus je opravljal prav to delo, ki ga je prerokovanje napovedalo za Mesija, vendar ljudje niso videli tistega, kar so si njihovi sebični upi predstavljali kot njegovo nalogo. Kristus je res enkrat nahranil množico z ječmenovimi kruhi, toda v Mojzesovem času se je izraelski narod hranil z mano štirideset let, zato so od Mesija pričakovali veliko večje blagoslove. Njihovo nezadovoljno srce je spraševalo, ali Jezus ne more zagotoviti zdravja, krepkosti in bogastva vsemu ljudstvu, ga osvoboditi njegovih tlačiteljev in ga povišati do moči in časti, če lahko dela tako velike čudeže, katerim so bili priče. Dejstvo, da je trdil, da je poslan od Boga, ni pa hotel biti Izraelov kralj, je bila skrivnost, ki je niso mogli dognati. Njegovo odklanjanje so si razlagali napačno. Mnogi so sklepali, da si ne upa zahtevati svoje pravice zato, ker sam dvomi o božanskem značaju svojega poslanstva. Tako so odprli svoje srce neveri. Seme, ki ga je posejal Satan, je obrodilo enak sad: napačno razumevanje in odpadništvo.JZ 332.5

Nato ga je neki rabin napol posmehljivo vprašal: »Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in verovali? Kaj delaš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ‘Kruh iz nebes jim je dal jesti.’« (Jn 6,30.31 CHR) JZ 333.1

Judje so spoštovali Mojzesa kot njega, ki je dal mano, in so tako slavo pripisali orodju, pozabili pa so na njega, ki je opravil to delo. Njihovi očetje so godrnjali zoper Mojzesa, dvomili o njegovem božanskem poklicu in ga zanikali. Sedaj so v istem duhu potomci zavrgli njega, ki jim je prinesel sporočilo od Boga. Tedaj jim je Jezus rekel: »Resnično, resnično vam povem: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes.« (Jn 6,32) On, ki je dal mano, je stal med njimi. Sam Kristus je vodil Jude po puščavi in jih vsak dan hranil s kruhom iz nebes. Ta hrana je bila simbol pravega nebeškega kruha. Duh, ki daje življenje in izvira iz neskončne Božje polnosti, je prava mana. Jezus je rekel: »Božji kruh namreč je ta, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu.« (Jn 6,33 CHR)JZ 333.2

Ker so še vedno mislili, da govori o zemeljski hrani, so nekateri njegovi poslušalci vzkliknili: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus je nato odkrito dejal: »Jaz sem kruh življenja.« (Jn 6,34.35) Slikoviti izraz, ki ga je uporabil Kristus, je bil Judom znan. S Svetim Duhom navdihnjeni Mojzes je rekel: »Človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust.« (5 Mz 8,3) Prerok Jeremija pa je napisal: »Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca.” (Jer 15,16) Rabini so imeli izrek, da jesti kruh v duhovnem smislu pomeni proučevati zakon in opravljati dobra dela. Mnogokrat se je govorilo, da bo ob Mesijevem prihodu nahranjen ves Izrael. Nauk prerokov je pojasnjeval globok duhovni nauk v čudežu s kruhi. Ta nauk si je Kristus prizadeval pojasniti poslušalcem v shodnici. Če bi razumeli Svete spise, bi razumeli tudi njegove besede, ko je rekel: »Jaz sem kruh življenja.« (Jn 6,35) Samo en dan poprej je bila s kruhom, ki ga je dal On, nahranjena lačna in utrujena množica. Kakor so od tega kruha dobili telesno moč in bili okrepčani, tako bi od Kristusa lahko dobili duhovno moč za večno življenje. Dejal je: »Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen.« Potem pa je pristavil: »Videli ste me, pa ne verujete.” (Jn 6,35.36 EKU)JZ 333.3

Kristusa so videli po pričevanju Svetega Duha, po razodetju Boga njihovi duši. Mogočni dokazi njegove moči so bili dan za dnem podani pred njimi, vendar so zahtevali še drugo znamenje. Ko bi jim tudi bilo dano, bi ostali enako neverni kakor prej. Če jih ni prepričalo to, kar so videli in slišali, bi bilo zaman, če bi jim pokazal še več čudežnih del. Nevera bo vedno našla opravičilo za dvom in bo modrovala kljub najjasnejšim dokazom.JZ 334.1

Kristus je ponovno trkal na ta trdovratna srca. »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.« (Jn 6,37) Dejal je, da bodo vsi, ki ga sprejmejo z vero, imeli večno življenje. Nihče ne bo izgubljen. Farizejem in saducejem ni treba razpravljati o prihodnjem življenju. Ljudem ni več treba v brezupni bolečini objokovati svojih umrlih. »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,40)JZ 334.2

Ampak voditelji ljudstva so bili užaljeni in so dejali: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ‘Iz nebes sem prišel.’” (Jn 6,42) Prizadevali so si zbuditi predsodke s posmehljivim omenjanjem Jezusovega skromnega izvora. S podcenjevanjem so namigovali na njegovo življenje galilejskega delavca ter na njegovo revno in skromno družino. Dejali so, da trditve tega neizobraženega tesarja niso vre-dne njihove pozornosti. Zaradi njegovega skrivnostnega rojstva so namigovali, da je dvomljivega vira, in tako predstavili človeške okoliščine njegovega rojstva kot madež na njegovem življenju.JZ 334.3

Jezus ni poskušal pojasniti skrivnosti svojega rojstva. Ni jim odgovoril na vprašanje o svojem prihodu iz nebes, kakor tudi ne na vprašanje o svojem prečkanju jezera. Ni usmerjal pozornosti na čudeže, ki so zaznamovali njegovo življenje. Prostovoljno je postal neugleden človek in nase vzel podobo hlapca. Toda njegove besede in dejanja so razodevale njegov položaj. Vsi, katerih srca so bila dovzetna za božansko razsvetljenje, so v njem prepoznali »Edinorojenega od Očeta”, ki je poln »milosti in resnice«. (Jn 1,14 CHR)JZ 335.1

Predsodki farizejev so bili veliko globlji, kakor so kazala njihova vprašanja, in so izvirali iz popačenosti njihovega srca. Vsaka Jezusova beseda in dejanje je v njih izzvalo nasprotovanje, saj duh, ki so ga gojili, ni bil usklajen s Kristusovim.JZ 335.2

»Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Po prerokih je zapisano: ‘Vsi se bodo dali poučiti Bogu.’ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.” (Jn 6,44.45) H Kristusu ne bo prišel nihče razen teh, ki jih pritegne Očetova ljubezen. Toda Bog priteguje vse ljudi k sebi, zato h Kristusu ne bodo hoteli priti samo tisti, ki se upirajo njegovemu vabilu.JZ 335.3

Z besedami »vsi se bodo dali poučiti Bogu« se je Jezus sklical na Izaijevo prerokovanje: »Vsi tvoji sinovi bodo Gospodovi učenci in velik bo mir tvojih sinov.« (Iz 54,13) Za ta del Svetih spisov so Judje menili, da se nanaša nanje. Bahali so se, da je Bog njihov učitelj. Jezus pa je pokazal, kako ničevna je ta trditev. Rekel je: »Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.” (Jn 6,45) Očeta lahko spoznamo samo po Kristusu. Človeška narava ne more zdržati prizora njegove slave. Ti, ki so se dali poučiti Bogu, so prisluhnili glasu njegovega Sina in bodo v Jezusu iz Nazareta prepoznali njega, ki je po naravi in razodetju objavil Očeta.JZ 335.4

»Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje, ima večno ži-vljenje.” (Jn 6,47 CHR) Po ljubljenem Janezu, ki je poslušal te besede, je Sveti Duh oznanil cerkvam: »Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje.« (1 Jn 5,11.12) Jezus pa pravi: »Jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,44) Kristus je postal eno telo z nami, da bi mi lahko postali en duh z njim. Po moči te zveze bomo vstali iz groba ne samo kot dokaz Kristusove moči, marveč zato, ker je po veri njegovo življenje postalo naše. Kdor spozna pravi Kristusov značaj in ga sprejme v srce, ima večno življenje. Kristus prebiva v nas po Duhu. Božji Duh, ki ga po veri sprejmemo v srce, je začetek večnega življenja.JZ 335.5

Ljudstvo je Kristusa spomnilo na mano, ki so jo njihovi očetje jedli v puščavi, kakor da je bilo dajanje te hrane večji čudež od tega, ki ga je naredil Jezus. On pa jim je povedal, kako reven je bil ta dar v primerjavi z blagoslovi, ki jih je prišel podarit. Mana je lahko vzdrževala samo zemeljsko življenje; ni preprečevala približevanja smrti, niti ni zagotavljala nesmrtnosti. Kruh iz nebes pa bo hranil dušo do večnega življenja. Zveličar je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega je, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj.« (Jn 6,48-51) Kristus je nato temu slikovitemu opisu dodal še drugega. Samo po smrti lahko podari življenje ljudem, zato je z naslednjimi besedami opozoril na svojo smrt kot sredstvo zveličanja. Dejal je: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,51)JZ 336.1

Judje so se pripravljali na praznovanje pashe v Jeruzalemu v spomin na noč Izraelove osvoboditve, ko je angel pokončevalec zadal hud udarec egiptovskim domovom. Bog je želel, da v pashalnem jagnjetu vidijo Božje Jagnje in po tem simbolu sprejmejo njega, ki je dal sebe za življenje sveta. Toda za Jude je bil simbol najpomembnejši, medtem ko je njegov pomen ostal neopažen. Niso spoznali Gospodovega telesa. Isto resnico, ki je bila ponazorjena v pashalnem obredu, je Kristus učil s svojimi besedami. Vendar je še vedno niso spoznali.JZ 336.2

Nato so rabini jezno zavpili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« (Jn 6,52) Pretvarjali so se, da njegove besede razumejo v istem dobesednem smislu kakor Nikodem, ko je vprašal: »Kako se more človek roditi, če je star?” (Jn 3,4) Nekoliko so dojeli pomen Jezusovih besed, ampak tega niso želeli priznati. Upali so, da bodo z napačnim razlaganjem njegovih besed ljudstvo napolnili s predsodki proti njemu.JZ 336.3

Kristus pa ni ublažil svojega nazornega opisovanja. Resnico je ponovil s še odločnejšimi besedami: »Resnično, resnično vam pravim: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.” (Jn 6,53-56)JZ 337.1

Jesti Kristusovo meso in piti njegovo kri pomeni sprejeti ga za osebnega zveličarja, z vero, da On odpušča naše grehe in da smo v njem popolni. Postali bomo sodeležniki njegove narave, če bomo opazovali njegovo ljubezen, prebivali v njej in pili od nje. Kar pomeni hrana za telo, mora biti Kristus za dušo. Hrana nam ne more koristiti, če je ne jemo in ne postane del nas. Tako tudi Kristus nima nobene vrednosti za nas, če ga ne spoznamo kot osebnega Zveličarja. Teoretično znanje nam ne bo nič koristilo. Z Jezusom se moramo hraniti, ga sprejeti v srce tako, da njegovo življenje postane naše. Prežeti moramo biti z njegovo ljubeznijo in milostjo.JZ 337.2

Toda niti vsi ti simboli niso popolnoma opisali prednosti vernikove zveze s Kristusom. Jezus je povedal: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel po meni.” (Jn 6,57) Kakor je Božji Sin živel z vero v Očeta, tako moramo živeti tudi mi z vero v Kristusa. Jezus se je tako popolnoma podredil Božji volji, da se je sam Oče razodel v njegovem življenju. Čeprav je bil izkušan v vsem kakor mi, je stal pred svetom neomadeževan od zla, ki ga je obdajalo. Tudi mi moramo zmagati tako, kakor je zmagal Kristus.JZ 337.3

Ali si Kristusov sledilec? Če si, potem je vse, kar je zapisano o duhovnem življenju, napisano zate, in ga lahko dosežeš, če se zediniš z Jezusom. Ali je tvoja gorečnost opešala? Ali se je tvoja prva ljubezen ohladila? Znova sprejmi ponujeno Kristusovo ljubezen. Jej njegovo meso in pij njegovo kri, pa boš postal eno z Očetom in Sinom.JZ 337.4

Neverni Judje niso hoteli videti ničesar drugega, razen najbolj dobesednega pomena Zveličarjevih besed. V obredni postavi jim je bilo prepovedano jesti kri, zato so sedaj Kristusove besede imeli za svetoskrunstvo in so med seboj razpravljali o njih. Celo med učenci so mnogi rekli: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60)JZ 338.1

Zveličar jim je odgovoril: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.« (Jn 6,61-63)JZ 338.2

Kristusovo življenje, ki daje življenje svetu, je v njegovi besedi. Jezus je z njo zdravil bolezni in izganjal hudobne duhove; z njo je pomiril jezero in obujal mrtve. Ljudstvo je pričalo, da je njegova beseda imela moč. Govoril je Božjo besedo, kakor je govoril po vseh prerokih in učiteljih v Stari zavezi. Vse Sveto pismo je razodetje Kristusa, zato je Zveličar želel usmeriti vero učencev na Besedo. Ko se bo njegova vidna navzočnost umaknila, mora biti beseda vir njihove moči. Kakor njihov Učitelj bodo tudi oni morali živeti »od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«. (Mt 4,4)JZ 338.3

Kakor se naše telesno življenje vzdržuje s hrano, tako se naše duhovno življenje vzdržuje z Božjo besedo. Vsak človek pa mora sam zase prejemati življenje iz Božje besede. Kakor moramo sami jesti, da bi dobili hranljive sestavine, tako moramo tudi besedo sprejeti zase. Ne bi je smeli sprejemati zgolj s posredovanjem drugega. Temeljito moramo proučevati Sveto pismo in prositi Boga za pomoč Svetega Duha, da bi lahko razumeli njegovo Besedo. Svoj um bi morali osredotočiti na eno vrstico, da bi odkrili misel, ki jo je Bog v njej dal za nas. O njej moramo razmišljati, vse dokler ne postane del nas in ne razumemo, kaj »govori Gospod«.JZ 338.4

Jezus je svoje obljube in opomine namenil meni. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se jaz, če verujem vanj, ne bi pogubil, temveč imel večno življenje. Izkušnje, ki so podane v Božji besedi, bi morale biti moje izkušnje. Molitev in obljube, pravila in opomini so zame. »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.” (Gal 2,19.20) Ko vera tako sprejme in si prisvoji načela resnice, postane ta resnica del bitja in življenjska gonilna sila. Božja beseda, ki je sprejeta v srce, oblikuje misli in sodeluje pri izoblikovanju značaja.JZ 338.5

Stalno gledanje v Jezusa z očmi vere nas bo okrepilo. Bog bo dal najdragocenejša razodetja svojemu lačnemu in žejnemu ljudstvu. Spoznali bodo, da je Kristus osebni zveličar. Ko se bodo hranili z njegovo Besedo, bodo odkrili, da je ta duh in življenje. Beseda uničuje prirojeno zemeljsko naravo in podarja novo življenje v Kristusu Jezusu. Sveti Duh prihaja k človeku kot Tolažnik. Spre-minjajoče delovanje njegove milosti znova ustvarja Božjo podobo v učencu, ki postane novo stvarstvo. Ljubezen zasede prostor sovraštva, srce pa prejme božansko podobo. To pomeni živeti »od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«. (Mt 4,4) To pomeni jesti Kruh, ki prihaja iz nebes.JZ 339.1

Kristus je izrekel sveto in večno resnico o odnosu med seboj in svojimi sledilci. Poznal je značaj njih, ki so trdili, da so njegovi učenci. S svojimi besedami je preizkusil njihovo vero. Povedal je, da morajo verovati in udejanjati njegov nauk. Vsi, ki ga bodo sprejeli, bodo deležni njegove narave in podobni njegovemu značaju.V to je spadala odpoved njihovim priljubljenim težnjam. Zahtevalo je popolno podrejanje Jezusu. Poklicani so bili postati samopožrtvovalni, krotki in ponižni v srcu. Če želijo imeti delež v daru življenja in nebeški slavi, morajo hoditi po ozki stezi, po kateri je hodil Človek z Golgote.JZ 339.2

Preizkušnja je bila prehuda. Navdušenje ljudi, ki so ga hoteli na silo prijeti in postaviti za kralja, se je ohladilo. Dejali so, da jim je ta razlaga v shodnici odprla oči. Sedaj niso več zapeljani. Njegove besede so zanje pomenile odkrito priznanje, da ni Mesija in da jim zveza z njim ne bo prinesla nobene zemeljske nagrade. Njegova čudodelna moč je bila zanje dobrodošla. Želeli so se rešiti bolezni in trpljenja, niso pa soglašali z njegovim samopožrtvovalnim življenjem. Ni jim bilo mar za skrivnostno duhovno kraljestvo, o katerem je govoril. Neiskreni in sebični, ki so ga prej iskali, si ga niso več želeli. Če ne bo posvetil svoje moči in vpliva osvoboditvi od Rimljanov, ne želijo imeti z njim ničesar več.JZ 339.3

Jezus jim je odkrito rekel: »Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo,” in dodal: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« (Jn 6,64.65) Želel je, da bi razumeli, da jih ne bo mogel pritegniti k sebi, če njihovo srce ne bodo dovzetno za Svetega Duha. »Telesni človek pa ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati.« (1 Kor 2,14 CHR) Človek lahko z vero gleda Jezusovo slavo. Ta slava je prikrita, dokler Sveti Duh ne prižge vere v srcu.JZ 340.1

Zaradi javne graje njihove nevere so se ti učenci še bolj oddaljili od Jezusa. Bili so zelo užaljeni. Želeli so prizadeti Zveličarja in zadovoljiti maščevalnost farizejev, zato so mu obrnili hrbet in ga z omalovaževanjem zapustili. Odločili so se za obliko brez duha, za lupino brez jedia. Nikoli pozneje niso spremenili svoje odločitve, saj niso več ho lili z Jezusom.JZ 340.2

»Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo.« (Mt 3,12) To je bil eden izmed trenutkov čiščenja. Z besedami resnice so bile pleve ločene od pšenice. Mnogi so se odvrnili od Jezusa, ker so bili preveč ošabni in prepričani o svoji pravičnosti, da bi sprejeli grajo. Preveč so ljubili svet, da bi sprejeli življenje ponižnosti. Mnogi še vedno ravnajo enako. Danes so ljudje preizkušam, kakor so bili preizkušani učenci v kafarnaumski shodnici. Ko se srce prepriča o resnici, dojamejo, da se njihovo življenje ne ujema z Božjo voljo. Uvidijo, da bi se morali popolnoma spremeniti, vendar se ne želijo lotiti naloge samoodpovedi. Zato so jezni, če so njihovi grehi razkriti. Odhajajo užaljeni, kakor so tudi učenci zapustili Jezusa godrnjaje: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60)JZ 340.3

Njihovim ušesom bi bila prijetna hvala in laskanje; toda resnica ni dobrodošla. Niso je mogli poslušati. Ko so jih spremljale množice in so bile nahranjene ter so se slišali zmagoslavni vzkliki, so glasno izražali hvalo. Ko pa je preiskovanje Božjega Duha odkrilo njihov greh in zahtevalo, da ga opustijo, so obrnili hrbet resnici in niso več hodili z Jezusom.JZ 340.4

Ker so se ti nezadovoljni učenci odvrnili od Kristusa, jim je zavladal drug duh. Ničesar privlačnega niso mogli videti na njem, ki se jim je prej zdel tako zanimiv. Poiskali so njegove sovražnike, ker so se ujemali z njihovim duhom in življenjem. Napačno so razlagali njegove besede, potvarjali njegove izjave in spodbijali njegove spodbude. Svoje ravnanje so branili z zbiranjem vseh podrobnosti, ki bi se lahko uporabile proti njemu. Ta lažna poročila so izzvala takšno jezo, da je bilo v nevarnosti njegovo življenje.JZ 341.1

Naglo se je razširila novica, da je Jezus iz Nazareta sam priznal, da ni Mesija. Tako se je mnenje ljudstva v Galileji obrnilo proti njemu, kakor se je leto poprej zgodilo v Judeji. O Izrael! Zavrgli so Zveličarja zato, ker so hrepeneli po osvajalcu, ki bi jim zagotovil zemeljsko moč. Želeli so si minljivo jed, ne pa take, ki prinaša v večno življenje.JZ 341.2

Jezus je s koprnečim srcem gledal, kako učenci zapuščajo njega, ki je človekovo Življenje in Luč. Spoznanje, da ne cenijo njegovega usmiljenja, mu ne vračajo ljubezni, prezirajo njegovo milost in zavračajo njegovo zveličanje, ga je prežemalo z neizrekljivo žalostjo. Dogodki, kakršen je bil ta, so ga naredili za moža bolečin, ki pozna bridkost.JZ 341.3

Jezus ni poskušal zadrževati teh, ki so ga zapuščali, temveč se je obrnil k dvanajsterim in jih vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67)JZ 341.4

Peter je odgovoril z vprašanjem: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« (Jn 6,68.69)JZ 341.5

»H komu naj gremo?« Učitelji v Izraelu so sužnjevali forma-lizmu. Farizeji in saduceji so se stalno prepirali. Zapustiti Jezusa bi pomenilo znajti se med njimi, ki so se oprijeli obredov, in med slavoljubnimi ljudmi, ki iščejo svojo slavo. Učenci so našli več miru in veselja, odkar so sprejeli Kristusa, kakor so ju imeli vse svoje dotedanje življenje. Kako bi se lahko vrnili mednje, ki so zaničevali in preganjali Prijatelja grešnikov? Dolgo so pričakovali Mesija. Zdaj je prišel, zato se niso mogli odvrniti od njega k tem, ki so zahtevali njegovo življenje in jih preganjali zato, ker so postali njegovi sledilci.JZ 341.6

»H komu naj gremo?« Ne od Kristusovega nauka, od njegovih lekcij o ljubezni in usmiljenju v temo nevere, v pokvarjenost sveta. Medtem ko so Zveličarja zapustili mnogi, ki so bili priče njegovih čudežnih del, je Peter izrazil vero učencev: »Ti si Kristus, Božji Sin.« Že sama misel, da bi izgubili to sidro svoje duše, jih je prežela s strahom in bolečino. Ostati brez Zveličarja je pomenilo, kakor da bi jih na slepo srečo gnalo temno in razbesnelo morje.JZ 342.1

Mnoge Jezusove besede in dela so bili videti skrivnostni ome-jenemu umu, toda vsaka beseda in dejanje sta imela določeni namen v delu za naše odrešenje. Vse je bilo načrtovano, da doseže svoj cilj. Ko bi lahko razumeli njegove načrte, bi se vse pokazalo za pomembno in v skladnosti z njegovim poslanstvom.JZ 342.2

Čeprav sedaj ne moremo razumeti Božjih del in poti, lahko spoznamo njegovo veliko ljubezen, ki je osnova vseh njegovih ravnanj z ljudmi. Kdor živi blizu Jezusa, bo bolje razumel skrivnost pobožnosti. Cenil bo milost, ki graja, preiskuje značaj in razodeva namere srca.JZ 342.3

Ko je Jezus podal preizkusno resnico, ki je povzročila, da se je množica njegovih učencev odvrnila od njega, je vedel, kakšen bo sad njegovih besed, vendar je kljub temu moral izpolniti namen milosti. Vnaprej je videl, da bodo ob preizkušnji vsi njegovi ljubljeni učenci hudo preizkušam. Zanje bodo najhujšo preizkušnjo pomenile njegove smrtne muke v Getsemaniju, izdaja in križanje. Če ne bi bilo prejšnje preizkušnje, bi se jim pridružili mnogi, ki so jih vodile zgolj sebične spodbude. Ko bo njihov Gospod obsojen na sodišču, ko bodo množice, ki so ga pozdravljale kot svojega kralja, sikale nanj in ga sramotile, ko bo množica zasmehovalcev vpila: »Križaj ga!” ker bo razočaral njihove posvetne težnje, bi odpoved zvestobe Jezusu teh sebičnih ljudi učencem povzročila grenko in hudo bolečino ter še povečala njihovo žalost in razočaranje zaradi uničenja njihovih najljubših upov. V tem času teme bi zgled njih, ki bi se odvrnili od njega, lahko potegnil za sabo tudi druge. Jezus pa je dovolil to stisko, da bi lahko s svojo osebno navzočnostjo še bolj krepil vero pravih sledilcev.JZ 342.4

Sočutni Odrešenik, ki je popolnoma vedel, kaj ga je čakalo, je pozorno ravnal stezo učencem, jih pripravljal za njihovo najhujšo preizkušnjo in krepil za končni preizkus.JZ 343.1