Pozitivno Misljenje Največja Izguba

Ameriški novinarji, ki poročajo z bejzbolskih tekem, vsako leto iz-berejo za Youngovo nagrado po enega metalca žoge iz obeh njihovih lig. Nagrada je dobila ime po metalcu, ki je med letoma 1890 in 1911 dobil kar 511 tekem. Ta rekord najbrž ne bo nikoli presežen. Cy Young je bil strasten igralec, ki je verjel vase in še danes slovi kot najboljši igralec vseh časov.PhK14 129.2

Cy Young pa je dosegel še en rekord, ki prav tako ne bo nikoli pre-sežen. 315 tekem je - izgubil! Lahko rečemo, da je bil največja izguba med tistimi, ki so kdaj igrali bejzbol. Če bi se bil Cy Young osredotočal na svoje poraze, bi lahko bil izgubil pogum in odnehal.PhK14 129.3

Ali si prizadevate, da bi bili videti bolje, da bi bili bolj priljubljeni ali pametnejši? Veliko bolje se je osredotočiti na besede, ki jih je napisal apostol Pavel: „Vse morem v njem, ki mi daje moč, v Kristusu.« (Filipljanom 4,13) Označeni odstavek (poglejte 37 na strani 128) vas bo opogumil, da boste ostali usmerjeni na svoje pozitivne lastnosti.PhK14 129.4

* Od kod izvira občutek manjvrednosti in kaj lahko glede tega na-redimo?PhK14 129.5

* Na kaj bi se namesto na svoje pomanjkljivosti morali osredoto-čiti?PhK14 129.6

NareditePhK14 129.7

* Napišite seznam svojih pozitivnih lastnosti in kako jih lahko Kri-stus uporabi, da iz vas naredi uspešnejšo osebo.PhK14 129.8

* Preberite življenjepis koga, ki je doživel veliko porazov, a kljub temu postal uspešen. Kaj se lahko naučite iz njegove izkušnje?PhK14 129.9

Več o tem lahko preberete v ...PhK14 129.10

* Rimljanom 8,17PhK14 129.11

* 2. Korinčanom 4,15-18PhK14 129.12

* Filipljanom 3,13.14 Duhu? Mar ne boste našli prijetnih strani, ko se ozrete v pretekla poglavja svojega življenja? Ali ne rastejo ob vaši poti na vsakem koraku Božje obljube kakor dišeče cvetje? Mar ne boste dovolili, da njihova lepota in prijeten vonj napolnita vaše srce z veseljem?PhK14 129.13

Grmovje in trnje vas bosta samo zbodla in ranila; če zbirate samo to in to podajate drugim, ali potem ne za-ničujete Božje dobrote in tudi druge odvračate od steze življenja?PhK14 130.1

Ni modro zbirati neprijetne spomine, krivice in raz-očaranja iz preteklega življenja, govoriti o njih in stokati zaradi njih, dokler popolnoma ne izgubimo poguma. Duša, ki je izgubila pogum, je napolnjena s temo; iz svojega srca je izgnala Božjo luč in zasenčuje pot drugim.PhK14 130.2

Zahvalimo se Bogu za slavne prizore, ki nam jih je prikazal. Zberimo vsa blagoslovljena jamstva njegove ljubezni, da bi jih venomer gledali pred seboj. Bog želi, da bi razmišljali o naslednjih prizorih: Kako je Božji Sin zapustil prestol svojega Očeta in svoje božanstvo oblekel v človeško naravo, da bi človeka rešil Satanove moči; o njegovi zmagi za nas, s katero nam je odprl nebesa ter človeškemu pogledu razodel prostor, kjer Božanstvo odkriva svojo slavo; o padlem rodu, ki je dvignjen iz prepada pogube, v katerega ga je pahnil greh, in o ponovni vzpostavitvi zveze z večnim Bogom; o človeštvu, ki je zdržalo božanski preizkus po veri v našega Odrešenika, ki je oblečeno v Kristusovo pravičnost in dvignjeno k njegovemu prestolu.PhK14 130.3

Ko se zdi, da dvomimo o Božji ljubezni in ne zaupamo njegovim obljubam, sramotimo Boga in žalimo njegovega Svetega Duha. Kako bi se počutila mati, če bi se njeni otroci neprestano pritoževali čeznjo, da jim ne želi dobrega, čeprav si je vse svoje življenje prizadevala za njihovo blaginjo in jim priskrbela udobje? Denimo, da dvomijo o ljubezni svoje matere - s tem bi strli njeno srce. Kako bi se počutil kateri koli roditelj, če bi se njegovi otroci tako vedli do njega? Kaj pa potem misli o nas naš nebeški Oče, ko dvomimo o njegovi ljubezni, zaradi katere je dal edinorojenega Sina, da bi mi imeli življenje? Apostol piše: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril.« (Rimljanom 8,32) In vendar koliko ljudi govori, če ne z besedami, pa z dejanji: »Gospod tega ni namenil meni. Morda ljubi druge, ne pa 119 tudi mene.«PhK14 130.4

Vse to škoduje vaši duši, saj z vsako besedo dvoma, ki jo izgovorite, prikličete Satanove skušnjave. Krepi vaše nagnjenje k dvomu in žalosti angele, ki vam služijo. Ko vas Satan skuša, ne izgovorite nobene besede dvoma ali obupa. Če odprete vrata njegovemu napeljevanju, se bo vaše srce napolnilo z nezaupanjem in uporniškim dvomom. Če pa še izrazite svoje občutke, bo vsak izražen dvom ne le povratno deloval na vas, marveč bo seme, ki bo vzklilo in obrodilo sad v življenju drugih, in ne bo mogoče izničiti vpliva vaših besed.PhK14 131.1

Vi se boste morda pozneje rešili Satanove skušnjave in pasti, toda drugi, ki jih je vaš vpliv omajal, se morda nikoli ne bodo mogli osvoboditi nevere, v katero ste jih napeljali. Kako pomembno je torej, da govorimo samo to, kar bo dalo duhovno moč in življenje!PhK14 131.2

Angeli poslušajo, kaj pripovedujete svetu o svojem nebeškem Gospodarju. Pogovarjajte se o njem, ki živi, da se poteguje za vas pred Očetom. Ko se rokujete s prijateljem, naj bo na vaših ustnicah in v vašem srcu hvala Bogu. To bo tudi njegove misli usmerilo k Jezusu.PhK14 131.3

Vsi doživljamo preizkušnje: bridkosti, ki jih je težko trpeti, in skušnjave, katerim se je težko upreti. O svojih težavah ne govorite smrtnim ljudem, marveč jih v molitvi izročite Bogu. Postavite si pravilo, da nikdar ne boste izgovorili niti ene besede dvoma ali malodušnosti. Z besedami upanja in svetega veselja lahko veliko prispevate k temu, da razveselite življenje drugih in podprete njihova prizadevanja.PhK14 131.4

38 Marsikateri pogumen človek je hudo obremenjen s skušnjavami in je v nevarnosti, da bo omagal v boju s samim seboj in s silami zla. Ne jemljite mu poguma v njegovem hudem boju. Spodbujajte ga z besedami poguma in upanja, ki ga bodo podprle na njegovi poti. Tako bo lahko iz vas svetila Kristusova luč. »Kajti nobeden med nami ne živi zase.« (Rimljanom 14,7) Naš vpliv, ki se ga niti ne zavedamo, bo lahko spodbudil in okrepil druge ali pa jim bo vzel pogum in jih ločil od Kristusa in resnice.PhK14 132.1

Mnogi imajo napačno mnenje o Kristusovem življenju in značaju. Mislijo, da ni kazal prisrčnosti in vedrine, da je bil resen, strog in otožen. V mnogih primerih je celotna verska izkušnja obarvana s temi temačnimi mnenji.PhK14 132.2

Večkrat je omenjeno, da je Jezus jokal, ne vemo pa, ali se je kdaj tudi smejal. Naš Zveličar je bil res mož bolečin; poznal je žalost, saj je bilo njegovo srce dovzetno za vse človeško gorje. A čeprav je bilo njegovo življenje samoodpovedi zasenčeno z bolečino in skrbjo, njegov duh ni klonil. Njegov obraz ni kazal izraza žalosti ali nejevolje, temveč vedno spokojno vedrino. Njegovo srce je bilo izvir življenja, in kamor koli se je podal, je prinesel počitek in mir, veselje in srečo.PhK14 132.3

Naš Zveličar je bil globoko resen in izredno slovesen, vendar nikdar otožen in čemeren. Življenje ljudi, ki ga posnemajo, bo izpolnjeno z resnimi načrti; globoko se bodo zavedali osebne odgovornosti. Lahkomiselnost bo odpravljena; ne bo več razbrzdanega veselja in grobih šal, ker Jezusova vera daje mir, ki je kakor reka. Ne ugaša luči veselja, ne zatira vedrosti in ne zasenčuje sončnega, nasmejanega obraza. Kristus ni prišel, da bi mu služili, marveč da bi služil; in če v srcu vlada njegova ljubezen, se bomo ravnali po njegovem zgledu.PhK14 132.4