Loading...
Larger font
Smaller font
Copy
Print
Contents

Pot H Kristusu

 - Contents
  • Results
  • Related
  • Featured
No results found for: "".
  • Weighted Relevancy
  • Content Sequence
  • Relevancy
  • Earliest First
  • Latest First
    Larger font
    Smaller font
    Copy
    Print
    Contents

    Prednost molitve

    Bog nam govori po naravi in razodetju, po svoji pre93 vidnosti in po delovanju svojega Duha. Vendar to ne zadostuje; pred njim moramo tudi odpirati svoje srce.PhK14 103.1

    Da bi imeli duhovno življenje in moč, moramo vzdrževati živo zvezo z našim nebeškim Očetom. Naše misli so morda usmerjene k njemu; morda razmišljamo o njegovih delih, usmiljenju in blagoslovih, toda to še ni v najpopolnejšem smislu vzdrževanje zveze z njim. Da bi se pogovarjali z Bogom, mu moramo imeti kaj povedati o svojem resničnem življenju.PhK14 103.2

    Molitev je odpiranje srca Bogu kot prijatelju. To pa ni potrebno zato, da bi ga seznanili s tem, kdo smo, temveč zato, da bi ga mogli sprejeti. Molitev ne spušča Boga k nam, marveč nas dviga k njemu.PhK14 103.3

    Jezus je med svojim bivanjem na zemlji učil učence, kako naj molijo. Poučeval jih je, naj povedo Bogu svoje vsakdanje potrebe in zvrnejo nanj vse svoje skrbi. Tudi nam velja zagotovilo, ki jim ga je dal, da bo uslišal njihove molitve.PhK14 103.4

    Sam Jezus je pogosto molil, ko je živel med ljudmi. Zveličar se je izenačil z našimi potrebami in slabostmi, tako je postal prosilec, ki od Očeta prosi novih moči, da bi se okrepil za dolžnost in skušnjavo. On nam je zgled v vsem. Postal nam je brat v naših slabostih, »ki je kakor mi preizkušan v vsem«, (Hebrejcem 4,15) vendar je bil brezgrešen in je njegova narava čutila odpor do greha. Zdržal je hude duševne boje in muke na tem grešnem svetu. Za Njegovo človeško naravo je bila molitev potreba in prednost. V pogovoru s svojim Očetom je našel tolažbo in veselje. Če pa je Zveličar ljudi, Božji Sin, čutil potrebo po molitvi, koliko bolj bi potem morali slabotni in grešni smrtniki čutiti potrebo po goreči in stalni molitvi.PhK14 103.5

    Naš nebeški Oče čaka, da bi na nas izlil polnost svojega blagoslova. Naša prednost je, da lahko obilno pijemo iz izvira brezmejne ljubezni. Kako čudno je torej, da tako malo molimo! Bog je pripravljen in voljan slišati iskreno molitev svojih najponižnejših otrok, in vendar se tako očitno upiramo oznaniti svoje potrebe Bogu. Kaj neki si mislijo nebeški angeli o ubogih in nemočnih ljudeh, ki so izpostavljeni skušnjavam, ko Božje srce neskončne ljubezni hrepeni po njih in jim je pripravljeno dati več, kakor pa ga lahko prosijo ali si zamislijo, ti pa kljub temu tako malo molijo in imajo tako malo. vere? Angeli se z veseljem klanjajo Bogu; radi so v njegovi bližini. Druženje z Bogom jim je v največje veselje. Vendar pa so otroci tega sveta, ki so tako potrebni pomoči, katero jim lahko da samo Bog, videti zadovoljni, da hodijo brez luči njegovega Duha in brez spremstva njegove navzočnosti.PhK14 104.1

    Tema Hudobnega obdaja tiste, ki zanemarjajo molitev. Skušnjave, ki jim jih prišepetava sovražnik, jih zapeljejo v greh; in sicer zato, ker ne uporabljajo prednosti, ki jim jo je dal Bog v božanski ustanovi molitve. Zakaj bi Božji otroci čutili odpor do molitve, ko je ta vendar ključ v rokah vere za odpiranje nebeške zakladnice, kjer so shranjeni neizmerni zakladi Vsemogočnega? Brez neprestane molitve in vztrajne budnosti smo v nevarnosti, da postanemo brezskrbni in zaidemo s prave poti. Nasprotnik nam stalno poskuša zapreti pot k prestolu milosti, da ne bi z iskreno prošnjo in vero dobili milosti in pomoči za upiranje skušnjavi.PhK14 104.2

    So določeni pogoji, po katerih lahko pričakujemo, da bo Bog slišal in uslišal naše molitve. Eden prvih pogojev je, da začutimo potrebo po njegovi pomoči. Obljubil je: »Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji.« (Izaija 44,3) Tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti in hrepenijo po Bogu, so lahko prepričani, da bodo uslišani. Njihovo srce mora biti dovzetno za vpliv Duha ali pa ne bodo prejeli Božjega blagoslova.PhK14 105.1

    Naša velika potreba je sama po sebi dokaz, ki naj-zgovorneje prosi za nas. Toda Gospoda moramo tudi prositi, da bi zadovoljil te potrebe. On pravi: »Prosite, in vam bo dano.« (Matej 7,7) »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rimljanom 8,32)PhK14 105.2

    Če v svojem srcu gojimo krivičnost in se zavestno oklepamo kakšnega greha, nas Gospod ne bo uslišal; molitev spokorjene in potrte duše pa je vedno sprejeta. Če popravimo vse krivice, ki se jih zavedamo, smo lahko prepričani, da bo Bog uslišal naše prošnje. Naše zasluge nam ne morejo zagotoviti Božje naklonjenosti. Samo Jezusove zasluge nas lahko rešijo; njegova kri nas lahko očisti, vendar pa se moramo truditi izpolniti pogoje, da bi nas sprejel.PhK14 105.3

    Druga prvina uspešne molitve je vera. »Kdor prihaja 96 k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.« (Hebrejcem 11,6) Jezus je dejal učencem: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.« (Marko 11,24) Ali smo prijeli Boga za besedo?PhK14 105.4

    31 Zagotovilo je široko in neomejeno, kajti zvest je On, ki je obljubil. Čeravno ne dobimo takoj vsega, kar smo prosili, moramo še naprej verovati, da Gospod sliši naše molitve in da jih bo uslišal. Tako zmotni smo in kratkovidni, da včasih prosimo za kaj, kar nam ne bo v blagoslov, naš nebeški Oče pa v svoji ljubezni uslišujePhK14 105.5

    Larger font
    Smaller font
    Copy
    Print
    Contents