Samopreiskovanje
Strašna Obtožba

Neki pisec opisuječloveka. ki je stal na vogalu prometne ulice in na-dlegoval ljudi, ki so hiteli mimo njega. Od časa do časa je resno uperil kazalec na najbližjo osebo in glasno izrekel eno samo besedo: .Kriv!« Čez nekaj trenutkov si je izbral drugo nesrečno žrtev, mehanično dvignil roko. pokazal nanjo in ponovno izgovoril strašno besedo: *Kriv!«PhK14 31.1

Pisec pravi, da je bil vpliv teh besed na mimoidoče neznance .izje-men, skoraj grozljiv-. Ljudje so ostrmeli, umaknili svoj pogled, se ozrli po drugih in hitro odšli. Ena od žrtev se je obrnila k drugim in zavpila: „Kako vendar ve?«PhK14 31.2

Mnogi menijo, da Bog ravna kakor ta mož - da nas vedno obtožuje in kaže na naše napake. Toda Bog ne ravna tako. Nasprotno - na vse mogoče načine nam poskuša razodeti svojo ljubezen. Ko začnemo spo-znavati, kako je čudovit, tudi sami začenjamo dojemati, kako zelo ga potrebujemo Preberite označeni odlomek (poglejte 8 na strani 30), da spoznate, kaj narediti, kadar se zavemo svojih napak.PhK14 31.3

* Čemu Bog hoče, da se zavemo svojih napak, če nas ne obsoja?PhK14 31.4

* Kakšen naj bi bil naš odnos do napak drugih, v luči načina, kako z nami ravna Bog?PhK14 31.5

NareditePhK14 31.6

* Zahvalite se Bogu. ker raje ljubi kakor obsoja.PhK14 31.7

* Prepišite vrsto iz 1, Janezovega pisma 3,22 na trši ali barvni li-stek in ga pritrdite kam, kjer ga boste videli vsak dan.PhK14 31.8

Več o tem lahko preberete v ...PhK14 31.9

* Janez 3,16-21PhK14 31.10

* Janez 8,1-11PhK14 31.11

* 1. Janezovo pismo 3,19-24PhK14 31.12

Ko en sam žarek Božje slave, en sam odsev Kristusove čistosti, prodre v dušo, boleče izpostavlja vsak madež onesnaženosti ter razkriva izprijenost in napake človekovega značaja. Tako postanejo očitne neposvečene želje, nezvestoba srca in nečistost govora. Preiskovalni vpliv Božjega Duha razkriva grešnikovemu pogledu njegova nezvesta dejanja, neupoštevanja Božjega zakona, ter gane in premaguje njegovega duha. Ko grešnik opazuje čist in brezmadežen Kristusov značaj, se gnusi sam sebi.PhK14 32.1

Ko je prerok Daniel zagledal slavo, ki je obdajala ne-beškega glasnika, poslanega k njemu, ga je premagal čut lastne slabosti in nepopolnosti. Vpliv čudovitega prizora je opisal z besedami: »V meni ni ostalo moči; moja polt se je popolnoma spremenila, in moči nisem obdržal.« (Daniel 10,8) Kdor je tako ganjen, sovraži svojo sebičnost in se zgraža nad svojo samoljubnostjo. Pod vplivom Kristusove pravičnosti hrepeni po čistosti srca, ki je v skladnosti z Božjim zakonom in Kristusovim značajem.PhK14 32.2

Apostol Pavel je pisal, da je bil »po pravičnosti, ki sloni na postavi« - ko gre samo za zunanja dejanja - »brez pogreška«; (Filipljanom 3,6 Pred Bogom CHR) ko pa je dojel duhovni značaj zakona, je spoznal, da je grešnik. Po črki zakona, na katero se ljudje sklicujejo v svojem življenju, se je apostol zdrževal greha. Toda ko se je poglobil v njegova sveta načela in videl sebe tako, kakor ga je videl Bog, se je ponižno sklonil in priznal svojo krivdo. Dejal je: »Nekoč sem živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel in jaz sem umrl.« (Rimljanom 7,9.10) Ko je spoznal duhovno naravo zakona, je uvidel vso strahoto greha, in njegova domišljavost je izginila.PhK14 32.3

Pred Bogom niso vsi grehi enako veliki. Po njegovi oceni, kakor tudi po človeški, obstajajo stopnje krivde. Toda kakor koli je lahko kakšno napačno dejanje v človeških očeh videti še tako neznatno, ni v Božjih očeh niti en greh majhen. Človeško mnenje je pristransko in pomanjkljivo, Bog pa vse stvari ocenjuje tako, kakršne v resnici so. Pijanca zaničujemo in pravimo, da ga bo njegov greh izključil iz nebes; ošabnosti, sebičnosti in pohlepnosti pa večinoma ne grajamo. Toda ti grehi so Bogu posebej odvratni, ker nasprotujejo dobroti njegovega značaja in nesebični ljubezni, ki je resnično ozračje brezgrešnega vesolja. Kdor je padel v večje grehe, lahko čuti svojo sramoto in bedo ter svojo potrebo po Kristusovi milosti. Ošabnost pa ne čuti nobene potrebe, zato zapre srce za Kristusa in za neskončne blagoslove, ki nam jih je prinesel.PhK14 33.1

Ubogi cestninar, ki je molil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Luka 18,13) se je imel za zelo grešnega človeka, a tudi drugi so ga imeli za takega. Toda on je spoznal svojo potrebo in prišel z bremenom krivde 31 in sramu pred Boga ter ga prosil za milost. Njegovo srce je bilo odprto, da je Sveti Duh lahko opravil svoje milostno delo in ga osvobodil moči greha. Farizejeva ošabna in samovšečna molitev je kazala, da je njegovo srce zaprto za vpliv Svetega Duha. Bil je tako oddaljen od Boga, da ni čutil, kako nečist je v primerjavi s popolnostjo božanske svetosti. Ni čutil potrebe po ničemer, zato tudi ničesar ni dobil.PhK14 33.2

Ko spoznate svojo grešnost, ne pričakujte, da se boste sami poboljšali. Koliko jih je, ki mislijo, da niso dovolj dobri, da bi prišli h Kristusu. Mar pričakujete, da boste postali boljši s svojimi napori? »Ali more Etiopec spremeniti svojo polt, panter svoje maroge? Pa bi vi zmogli delati dobro, vi, ki ste se navadili hudega.« (Je remija 13,23) Samo Bog nam lahko pomaga. Ne smemo čakati na trdnejša prepričanja, na boljše priložnosti ali svetejši značaj. Sami ne moremo ničesar narediti. H Kristusu moramo priti takšni, kakršni smo.PhK14 33.3

Toda naj se nihče ne slepi z mislijo, da bo Bog v svoji veliki ljubezni in usmiljenju rešil celo tiste, ki zavračajo njegovo milost. Samo v luči križa lahko ocenimo neizmerno težo greha. Kadar ljudje trdijo, da je Bog predober, da bi zavrgel grešnika, naj pogledajo na Golgoto. Kristus je vzel nase krivdo neposlušnih in trpel namesto grešnika samo zato, ker človeka ni bilo mogoče rešiti drugače in ker brez te daritve ni bilo mogoče človeškega rodu oteti oskrunjajoči moči greha in ga povrniti v občestvo s svetimi bitji ter ni mogel znova po stati deležen duhovnega življenja. Ljubezen, trpljenje in smrt Božjega Sina nam pričajo o strašni velikosti greha in nam naznanjajo, da ni ne rešitve njegove moči, ne upanja v boljše življenje, razen po izročitvi Kristusu.PhK14 34.1

Uporni se včasih opravičujejo z omenjanjem teh, ki trdijo, da so kristjani: »Toliko sem dober kakor oni. V svojem življenju ne kažejo več samoodpovedi, treznosti in previdnosti kakor jaz. Prav tako ljubijo veselje in popuščajo svojim željam kakor jaz.« Tako z napakami drugih opravičujejo svoje zanemarjanje dolžnosti. Toda grehi in slabosti drugih ne opravičujejo nikogar; kajti Gospod nam ni dal za zgled grešnega človeka. Za zgled nam je postavil brezmadežnega Božjega Sina, a tisti, ki se pritožujejo nad napačnim ravnanjem teh, ki se imajo za kristjane, bi morali pokazati boljše življenje in plemenitejši zgled. Mar ni njihov greh toliko večji, če imajo tako vzvišeno predstavo o tem, kakšen naj bo kristjan? Vedo, kaj je prav, vendar tega nočejo delati.PhK14 34.2

Varujte se obotavljanja! Ne odlašajte opuščanja svojih grehov in iskanja čistosti srca po Jezusu. Pri tem so tisoči in tisoči naredili napako - v svojo večno pogubo. Ne bomo se ukvarjali s kratkostjo in negotovostjo življenja. Vendar obstaja strašna nevarnost, nevarnost, ki je ne dojemamo dovolj, to pa je odlašanje, da bi poslušali proseči glas Božjega Svetega Duha, ker raje živimo v grehu, kar je bistvo tega odlašanja. Tudi zaradi naj manjšega greha smo lahko večno izgubljeni. Česar ne premagamo mi, bo premagalo nas in povzročilo našo pogubo.PhK14 34.3

Adam in Eva sta se prepričevala, da takšna malenkost, kakršna je zaužiti prepovedani sadež, ne more povzročiti tako strašnih posledic, kakor je rekel Bog. Vendar je to malo dejanje pomenilo prestopanje Božjega nespremenljivega in svetega zakona, in je ločilo človeka od Boga ter odprlo zapornice smrti in nepopisne žalosti v naš svet. Stoletja se že stalno dviga vpitje žalovanja z naše zemlje. Vse stvarstvo vzdihuje in trpi v bolečinah, ki jih je povzročila človekova neposlušnost. Sama nebesa so čutila posledice njegovega upora proti Bogu. Golgota stoji kot spomenik osupljive daritve, ki se je zahtevala za spravo zavoljo prestopanja božanskega zakona. Zato greha ne imejmo za nepomembno stvar.PhK14 35.1

9 Za vsak prestopek, za vsako zanemarjanje ali zavračanje Kristusove milosti, nas doletijo posledice; zaradi tega srce zakrkne, volja oslabi, um otopi, zato postanemo ne samo manj nagnjeni k pokornosti, temveč smo tudi manj dovzetni za nežna vabila Božjega Svetega Duha.PhK14 35.2

Mnogi poskušajo utišati prebujeno vest z mislijo, da lahko svoje grešno življenje spremenijo, kadar želijo, da se lahko igrajo z milostnimi vabili, in bodo kljub temu še naprej dovzetni zanje. Mislijo, da bodo po kljubovanju Duhu milosti in uporabi svojega vpliva v korist Satana v trenutku skrajne sile še lahko spremenili svoje življenje. Toda tega ni mogoče narediti tako lahko. Izkušnje in vzgoja vsega življenja so tako temeljito oblikovale značaj, da si potem samo redki zaželijo biti podobni Jezusu.PhK14 35.3

Ena sama slaba značajska poteza, ena sama grešna želja, ki smo jo vztrajno gojili, utegne končno izničiti ves vpliv evangelija. Vsako grešno popuščanje krepi odpor duše do Boga. Človek, ki kaže najbolj uporno nevero ali trmasto ravnodušnost do božanske resnice, samo žanje to, kar je sam posejal. V vsem Svetem pismu ne najdemo resnejšega svarila proti igranju z zlom, kakor so besede modrega moža, da grešnika »ujamejo njegove krivde«. (Pregovori 5,22)PhK14 36.1

Kristus nas je pripravljen osvoboditi greha, vendar nas ne sili k temu. Če vztrajno grešimo in je tako sama volja popolnoma nagnjena k zlu, če se ne želimo osvoboditi in nočemo sprejeti Božje milosti - kaj še lahko On naredi? S svojim odločnim zavračanjem njegove ljubezni uničujemo sami sebe. »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2. Korinčanom 6,2) »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src.« (Hebrejcem 3,7.8)PhK14 36.2

»Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi srce« (1. Samuelova 16,7) - človeško srce, v katerem si nasprotujeta veselje in žalost; tavajoče in nestanovitno srce, ki skriva v sebi toliko nečistega in varljivega. Bog pozna spodbude, naklepe in načrte srca. Pridite k njemu s tako povsem omadeževanim srcem, kakršno je. Kakor psalmist odprite vse kote svojega srca vsevidnemu očesu in vzkliknite: »Preiskuj me, mogočni Bog, in spoznaj moje srce, izkusi me in spoznaj moje misli, in glej, ali hodim po poti, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večni poti.« (Psalm 139,23.24 CHR)PhK14 36.3

Mnogi sprejemajo razumsko vero, neko podobo po-božnosti, svojega srca pa niso očistili. Vaša molitev bi se morala glasiti: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stano-PhK14 37.1