Veselje v Gospodu

Božji otroci so poklicani za Kristusove predstavnike, 115 da bi svetu pokazali Gospodovo dobroto in milost. Kakor nam je Jezus razodel resnični Očetov značaj, tako moramo tudi mi razodeti Kristusa svetu, ki ne pozna njegove nežne in usmiljene ljubezni. »Kakor si mene poslal na svet,« je dejal Jezus, »sem tudi jaz njih poslal v svet. Jaz v njih in ti v meni, ... Naj svet spozna, da si me ti poslal.« (Janez 17,18.23) Apostol Pavel pravi Jezusovim učencem: »Očitno ste Kristusovo pismo,... ki... ga poznajo in berejo vsi ljudje.« (2. Korinčanom 3,3.2) Vsak Jezusov otrok je pismo, ki ga pošilja temu svetu. Če ste Kristusov sledilec, ste njegovo pismo, ki ga pošilja družini, ulici in kraju, v katerem živite. Jezus, ki prebiva v vas, želi po vas govoriti srcu tistih, ki ga še ne poznajo. Mogoče ne berejo Svetega pisma ali pa ne slišijo glasu, ki jim govori z njegovih strani; ne vidijo Božje ljubezni v njegovih delih. Toda če ste pravi Jezusov predstavnik, bodo morda po vas spoznali nekaj Božje dobrote, ga vzljubili in mu služili.PhK14 127.1

Kristjani so določeni za nosilce luči na poti v nebesa. Svetu morajo odsevati luč, ki sveti nanje s Kristusa. Njihovo življenje in značaj bi morala biti takšna, da si bodo drugi po njiju ustvarili pravilno predstavo o Kristusu in njegovi službi.PhK14 127.2

Če predstavljamo Kristusa, bomo njegovo službo prikazali tako privlačno, kakršna dejansko je. Kristjani, ki so žalostni in čemerni ter se pritožujejo in godrnjajo, drugim napačno prikazujejo Boga in krščansko življenje. Dajejo vtis, da Bogu ni všeč, če so njegovi otroci srečni, in tako lažno pričajo o nebeškem Očetu.PhK14 127.3

Satan se veseli, kadar Božje otroke zapelje v nevero in obup. Vesel je, ko vidi, da nimamo zaupanja v Boga in dvomimo o njegovi pripravljenosti in moči, da nas reši. Uživa, če mislimo, da nam Gospod s svojo previdnostjo povzroča škodo. Satanovo delo je prikazati Gospoda neusmiljenega in brez sočutja. Prevrača resnico o njem. Naše misli napolnjuje z lažnimi predstavami o Bogu; mi pa namesto, da bi razmišljali o resnici o našem nebeškem Očetu, prepogosto razmišljamo o Satanovih napačnih predstavah in sramotimo Boga s svojim nezaupanjem in godrnjanjem zoper njega. Satan vedno poskuša krščansko življenje narediti žalostno. Želi ga prikazati kot mučno in težavno; če pa kristjan s svojim življenjem kaže takšno podobo vere, potem s svojo nevero podpira Satanovo laž.PhK14 128.1

37 Mnogi se med hojo po življenjski poti nenehno ukvarjajo s svojimi napakami, spodrsljaji in razočaranji, zato so žalostni in malodušni. Ko sem bila v Evropi, mi je pisala neka vernica, ki je bila globoko potrta, ker je tako ravnala, in me je prosila za nekaj spodbudnih besed. Naslednjo noč, potem ko sem prebrala pismo, se mi je sanjalo, da se sprehajam po vrtu, nekdo, ki je bil videti kakor lastnik vrta, pa me je vodil po stezah. Nabirala sem cvetje in uživala v njegovem prijetnem vonju. Tedaj me je vernica, ki je hodila ob meni, opozorila na neko grdo trnje, ki jo je oviralo pri hoji. Zaradi tega je godrnjala in se žalostila. Ni hodila za vodnikom, temveč je zavila s poti in hodila skozi grmovje in trnje. »Ali ni škoda,« je tarnala, »da ta čudoviti vrt kvari trnje?« Vodnik pa ji je odgovoril: »Pusti pri miru trnje, ker te bo samo ranilo. Nabiraj vrtnice, lilije in nageljne.«PhK14 128.2

Mar niste v svoji izkušnji imeli tudi vedrih dogodkov? Ali niste doživeli dragocenih trenutkov, ko je vaše srce drhtelo od veselja, ker ste se odzvali BožjemuPhK14 129.1